Minulo soboto smo se odpravili v dolino Tamar. Čeprav vemo, da so zanjo značilne nizke temperature in daljša zima, sta nas količina snega v dolini in zgodnjepomladansko vzdušje vseeno presenetila. Izlet je bil kljub temu prijeten, k čemur je pripomoglo tudi sončno vreme, ki se ga ob odhodu od doma niti nismo nadejali.
Parkirali smo pod skakalnicami v Planici. Začudili smo se, da nam ni bilo potrebno plačati parkirnine, še bolj pa nad odsotnostjo zapornice na cesti v Tamar, saj nadaljnjo vožnjo v dolino zdaj prepoveduje le še prometni znak. Ta seveda ni ravno učinkovit, v kar smo se prepričali pred Domom v Tamarju, kjer avtomobilov res ni manjkalo. Še dobro, da v Tamar poleti ni potrebno hoditi po cesti, saj bi bil zaradi prometa sicer izlet precej manj prijeten. Kot smo naknadno odkrili doma, je razlog za odstranjeno zapornico precej tragičen. Upam, da bo kljub temu kmalu postavljena primerna nova zapornica, ki bo promet v dolino spet omejila ter tako obvarovala naravo v njej in naredila podobne izlete še bolj prijetne.
Že na samem začetku poti smo ugotovili, da smo za obisk izbrali primeren čas, saj je Nadiža pritekla vse do Počitniškega doma RTV v Planici, v neposredni bližini katerega nas je prijetno presenetilo jezerce, ki ga je napolnila. Mimo njega smo se odpravili po mestoma markirani pešpoti, s katere je kljub temu praktično nemogoče zaiti. Kmalu smo spoznali, da je v dolini še mnogo bolj zgodnja pomlad, kot smo pričakovali. Najprej smo ugledali cvetoč črni teloh, nato tudi ne ravno majhne zaplate snega v senčnih kotičkih doline. Tudi vršički na iglavcih so šele dobro začeli poganjati.
Med opazovanjem prebujajoče se narave nam je pot do Doma v Tamarju hitro minila. Pred njim smo srečali številne smučarje, ki so se odpravljali na in tudi že vračali s pobočja proti Jalovški škrbini. S pomočjo fotoaparata smo se lahko hitro prepričali, da je to skoraj podobno mravljišču, toliko smučarjev je bilo na njem.
Mi smo nadaljevali pot mimo doma po poti proti Slemenu in Vršiču. Ravno na mestu, kjer se ta začenja vzpenjati, namreč v dolino pada 70 metrski slap Črne vode, ki je bil v tokratnih vodnih razmerah res vreden obiska. Tudi tu markacije niso ravno vzorne, a pot je dovolj shojena, da je ni mogoče zgrešiti. Smo jo pa med vračanjem izpod slapu ponovno našli šele malo bližje domu, kot smo jo med prihodom zapustili. Pred vrnitvijo smo pod slapom skrili še zaklad, za katerega upamo, da bo v to lepo dolino privabil še kakšnega geolovca več.
Po vrnitvi do doma smo se odpravili še pod slap Nadiža, kamor vodi pot na njegovem levem bregu, ki je od začetka vzpona naprej tudi precej dobro markirana. Njen začetek je najlaže najti tako, da se od doma usmerite proti slapu, ki je dobro viden tudi od tam. Na primernem mestu prečkajte ali preskočite potok Nadiža, nato pa po dobro vidni poti nadaljujte vse do raztežilnika in po levi naprej mimo njega. Tu se kmalu začnejo tudi markacije.
Pot je precej strma in nanjo se odpravljajte le primerno obuti. Tudi sicer trenutno ni v najboljšem stanju. Čeznjo je podrtih nekaj vej in dreves, na dveh mestih pa je še prekrita s snegom. Kljub temu smo se uspeli previdno povzpeli tik pod gornji slap, medtem ko izvir trenutno zaradi pretrganih jeklenic ni varno dosegljiv brez lastne plezalne opreme. Nadejam se, da bodo te težave rešene še to poletje, saj se pot zdi sicer dobro vzdrževana, tako da gre verjetno za posledice minule zime.
Izpod slapu se ponuja čudovit pogled na dolino Tamar, ki je po mojem mnenju vreden vzpona še bolj kot sam slap. Razveselili pa smo se tudi para cvetočih encijanov prav na koncu opravljene poti. Ko smo se naužili lepot narave, smo se počasi vrnili v dolino. Ustavili smo se še pred Domom v Tamarju, kjer smo si privoščili zelo okusne sirove štruklje in se spoznali s simpatično tibetansko terierko, ki je je bila naša mlada psička vesela manj od nas. Preostala nam je še lahkotna vrnitev do avtomobila, med katero smo srečali številne izletnike, ki so se na pot raje odpravili kasneje kot mi.
Izlet, ki smo si ga izbrali za prvo decembrsko nedeljo, se ni iztekel ravno po pričakovanjih. Sicer smo kljub temu obiskali oba zastavljena cilja, 
Goriško avtocesto smo zapustili na izvozu Vogrsko in se odpravili proti Novi Gorici. Cesti smo sledili do odcepa za Šmihel, kjer smo že takoj v križišču avto pustili na 
Naš prvi cilj je bil izvir Lijak, do katerega smo sledili kar na novo odkriti energijski tematski poti, torej po asfaltni cesti naprej proti Šmihelu, nato v prvem križišču levo in naprej po asfaltni cesti vse do mostu čez potok Lijak. Na nasprotnem bregu potoka smo zavili desno in nadaljevali ob potoku navzgor. Kot zanimivost naj omenim, da travnik levo od mostu služi kot malo letališče za letalske modele, kjer boste ob lepih koncih tedna zagotovo srečali vsaj nekaj navdušencev, ki bodo preizkušali svoje izdelke.
Že med prečkanjem mostu je postalo očitno, da smo za izlet izbrali dan, ko vode temu kraškem izviru niti zdaleč ne manjka. Med vzpenjanjem proti izviru se je ta vtis le še utrdil, saj je potok na nekaj mestih razširil svojo strugo in oblival številna drevesa, ki so ob manj vodnatih priložnostih zagotovo na suhem. Seveda tudi izvir ni razočaral in je privabil kar nekaj fotografov, ki so s stojalom in drugo opremo poskušali napraviti kar najlepše slike. In za takšne aktivnosti je bil ta dan res eden najbolj primernih, saj se je že v naslednjih dneh vreme spet poslabšalo, zaradi novega obilnega deževja pa je potok celo poplavil in verjetno tudi za nekaj časa preprečil dostop do izvira.
Od izvira smo se povzpeli po poti nad njim in prav tu so se naše težave z orientacijo kmalu začele. Zastavljena pot naj bi do nadaljnjega sledila tudi že omenjeni energijski tematski poti, zato nas je še toliko bolj zbegalo, ko sta nas kmalu ustavila tabla, ki je omejevala dostop nezaposlenim, in ograja prek poti nedaleč naprej. Ker markacij itak že ves čas ni bilo, smo pomislili, da se pot začasno nadaljuje v nasprotni smeri in se kasneje ponovno obrne, a tudi to se je hitro izkazalo za slepo ulico, saj se je pot na težko prehodnem pobočju kar porazgubila.
Tako smo se odločili ponovno poskusiti srečo mimo opozorilne table in prek ograje, ki je dala jasno vedeti, da nismo prvi zlezli čez njo. A tudi ta pot nas je mimo mladega oljčnega nasada pripeljala le do domačije, na zemljevidih označene kot Murnovi, o njenem nadaljevanju pa nismo bili več prepričani. Sedaj sicer vemo, da bi morali mimo domačije nadaljevati v isti smeri vse do Guna, a takrat se nam to ni zdelo tako očitno. Ker smo izgubili že kar nekaj časa, a smo bili še vedno v dolini brez jasnega načrta o nadaljevanju poti, smo se odločili po isti poti vrniti nazaj do parkirišča in za ogled naravnega okna poiskati drugo izhodišče na vrhu grebena.
Tja smo se odpeljali po vijugasti cesti mimo 
V nadaljevanju spet ni bilo ne markacij, ne kažipotov, tako da smo se na številnih razpotjih vedno ožje ceste in kasneje poti ves čas odločali za na videz bolj shojeno izbiro. Tako smo čas prispeli do grebena, kjer se ni bilo težko obrniti v pravo smer do naravnega mostu. Bržkone bi ga uspešno našli, tudi če bi se v razpotjih odločali drugače. S skale prav nad potjo skozi okno smo uspeli razbrati tudi, s katere strani bi se do njega povzpeli iz doline. Z odločitvijo, da moramo to varianto ob naslednji priložnosti preizkusiti in tako izvesti izlet, tako kot smo si ga prvotno zamislili, smo se po mreži poti vrnili do avtomobila ter odpravili na pot domov.
Priznati moram, da se za ta izlet ne bi odločili brez 
A na začetku ni kazalo tako dobro. Med vožnjo po cesti iz Slovenj Gradca proti Kopam smo namreč v Legnu zgrešili 
To je bila hkrati tudi zadnja težava z orientacijo na tem izletu, saj je celotna pot označena več kot zgledno. Prva tabla nas je pričakala prav pred gostilno, v nadaljevanju pa so tudi postavljene ravno prav pogosto, da opozorijo na mesta, kjer je potrebno zaviti s ceste ali poti, po kateri trenutno hodimo. Asfaltni cesti skozi vas je kmalu sledil makadam, po katerem smo se zlagoma vzpenjali ob Barbarskem potoku, nad katerim so zaradi nizkih temperatur na vejah že nastajale drobne ledene sveče.
Ko je pot z makadamske ceste zavila v desno, smo potok prečkali in nato nadaljevali po njegovem levem bregu. Prav na mestu, kjer je pot prvič postala nekoliko bolj strma, nas je prehitel tudi edini izletnik, ki smo ga srečali na celotni poti. Zaradi pasje družbe smo ga sicer napačno ocenili za domačina iz bližine, ki je zgolj peljal na sprehod svojega psa. No, iz njegovega zapisa v vpisni knjigi ob ostankih Bernekerjeve domačije smo sicer ugotovili, da se nismo pretirano zmotili. Zgrešili smo edinole pri dolžini njegovega sprehoda, saj je očitno opravil kar celotno Bernekerjevo pot, podobno kot mi.
Strmina se je skozi pohorske gozdove postopoma stopnjevala in kmalu smo dosegli cerkev Sv. Barbare, v bližini katere se je pot za nekaj časa spet uravnala. Na klopi pred cerkvijo smo malo postali in se okrepčali z vročim čajem iz termovke, ki se je v nizkih temperaturah res prilegel, dobro pa so deli tudi prvi sončni žarki, ki smo jih tu ujeli. Do sem smo namreč sonce lahko opazovali zgolj na nasprotnem bregu, ki ga je osvetljevalo.
Od cerkve smo pot nadaljevali po ozki gozdni cesti proti domačijam v pobočjih Pohorja. Zaradi klepeta smo bili nekoliko manj pozorni in skoraj smo zgrešili sicer dobro vidno markacijo, ki nas je nedaleč od cerkve usmerila v breg na levi. Po krajši poti skozi gozd nas je čakal še zadnji večji vzpon po travniku do kolovozne poti, ki je vodila neposredno k ostankom Bernekerjeve domačije. A kažipot na drevesu, ki je usmerjal v levo proti razgledni točki, nas je premamil in povzpeli smo se še do tja. Ni nam bilo žal, saj se nam je v jasnem vremenu odprl čudovit razgled na celotno Mislinjsko dolino in vrhove za njo, med katerimi sta najbolj izstopali Uršlja gora in Peca.
Od razgledne točke smo nadaljevali kar po dobro vidni pešpoti, ki se je vila v pravi smeri, kar se je izkazalo za dobro odločitev, saj se je tik pred domačijo združila s kolovozom, ki smo ga pred tem ravno zaradi obiska razgledne točke zapustili. Po ogledu skromnih ostankov domačije smo izpolnili še vpisno knjigo in se spopadli z izzivom odtisa zadnjega žiga na našem kartončku za nagradno igro. Blazinica s črnilom je bila namreč posušena in le po zaslugi prvega snega, ki nas je že pričakal na tej višini, smo jo uspeli toliko namočiti, da smo naredili sicer nekoliko bolj voden odtis, ki smo ga potrebovali. Očitno bo v prihodnje potrebno s seboj nositi še lastno blazinico s črnilom, če bomo še kdaj zbirali žige.
Mimo domačije nas je pot najprej pripeljala do izvira v bližini z očitno pitno vodo, saj je bila ob njem pripravljena skodelica za pitje. A mrzla voda v tem vremenu ni bila pretirano vabljiva, tako da smo še naprej raje pili čaj, ki smo ga imeli s seboj. Se nam je pa zato izvir oddolžil z očarljivimi z ledom obdanimi travnimi bilkami pod njim. Nekatere med njimi so še najbolj spominjale na ledene stalagmite.
Spust v dolino ni bil tako zanimiv, vendar zato nič manj prijeten. Pot se je mimo številnih domačij izmenjaje vila po kolovozih, gozdnih in makadamskih cestah, pa tudi pešpoteh v zadnjem delu. Poleg vzorno urejenih kmetij in pridnih domačinov na njih je našo pozornost še najbolj pritegnilo zanimivo razpelo, ki smo ga opazili ob poti. Kristusova krona in lasje so bili namreč v celoti narejeni iz verige. Po hitrem zaključnem spustu smo spet končali v vasi Legen, skozi katero smo se po cesti vrnili do našega avtomobila in se zadovoljni z izletom odpravili proti domu.
Za naš zadnji oktobrski izlet smo si izbrali sprehod okrog Mangartskih ali Belopeških jezer (Laghi di Fusine). Gre za mali jezeri v Belopeški dolini pod Mangartom v Italiji, ki sta nas kljub meglenemu vremenu očarali s turkizno vodo in prepričali, da se moramo sem še kdaj vrniti spomladi ali poleti in v lepšem vremenu. Cesta v dolino vodi do jezer, prične pa se v kraju Fužine (Fusine in Valromana), kjer nas po prečkanju mosta v smeri iz Rateč proti Trbižu (Tarvisio) kažipot proti jezerom usmeri v levo. Ob zgornjem (drugem) jezeru nas pričaka veliko parkirišče, tam pa se cesta tudi konča.
S parkirišča smo se odpravili vzdolž zahodnega brega zgornjega jezera. Nemarkirana pot nas je izmenično vodila skozi gozd in bliže jezeru. Zaradi številnih zalivov je sprehod na drugo stran jezera trajal nekoliko dlje, kot smo glede na njegovo velikost pričakovali. Poleg tega smo v prvo spregledali mesto, kjer se odcepi pot proti spodnjemu jezeru, in sicer pri leseni klopi ob prvi nekoliko večji jasi. Tako smo pot ob jezeru nadaljevali, vse dokler se ni začela obračati že nazaj proti izhodišču. Šele takrat smo se odločili za vrnitev, a smo proti spodnjemu jezeru zavili kar skozi gozd na prvem mestu, kjer se nam je zazdelo, da bi lahko bila vodila pot v pravi smeri.
Izkazalo se je, da nas občutek ni prevaral, saj nas je “pot” pripeljala do balvanov nad spodnjim jezerom, mimo katerih smo se brez težav spustili prav do jezera, nato pa smo nadaljevali sprehod vzdolž vzhodnega brega spodnjega jezera. Pot sicer vodi vse naokrog jezera, mi pa smo jo zapustili na mestu, kjer se je od nje odcepila druga pot proti zgornjemu jezeru, po kateri bi pravzaprav že od zgornjega jezera morali priti do spodnjega. Tako smo se vrnili do že prej omenjene lesene klopi, od koder smo se odpravili naprej okrog zgornjega jezera. Kar po poti, kateri smo po nepotrebnem sledili že prej, le da se tokrat nismo vrnili, ampak smo se vzdolž vzhodnega brega vrnili vse do parkirišča.
Ena najlepših razglednih točk na Bohinjsko jezero je nad njegovim severnim bregom, na planini Vogar. Tja smo se iz Stare Fužine odpravili drugo nedeljo v oktobru. Avto smo pustili na plačljivem parkirišču nad Staro Fužino, ki služi tudi kot izhodišče za planino Voje in ogled korit Mostnice. Med vožnjo v Bohinj nam je razpoloženje nekoliko pokvarila megla, ki nas je tam pričakala, a k sreči smo se med vzponom kar hitro dvignili iz nje. Ko smo dosegli razgledno točko, pa se je ta razkrojila tudi v dolini, tako da smo se vendarle lahko naužili pogleda na jezero v vsej njegovi lepoti.
S parkirišča smo se odpravili naravnost navzgor v breg in kmalu prek asfaltirane ceste, ki vodi naprej proti Vojam. Pot nas je še nekaj časa vodila tik nad to cesto, nato pa smo z nje po dobro vidni, a nemarkirani poti zavili levo navzgor, namesto da bi se spustili na cesto, ki bi nas pripeljala do markirane poti na Vogar. A kasneje se je izkazalo, da je bila ta pot z izjemo krajšega odseka mnogo bolj prijetna od markirane. Kljub veliki količini odpadlega listja na tleh namreč praktično nikoli nismo bili v dilemi, kako slediti poti, kar nam je še olajšalo dejstvo, da je ta dolgo vodila naravnost po grebenu.
To se je spremenilo šele, ko smo se znašli prav pod kamnito steno. Takrat je pot zavila v desno prek pobočja in postopoma postajala vse bolj zahtevna, tako da si je bilo pri vzpenjanju mestoma potrebno pomagati z opiranjem na drevesa ob poti, nekajkrat pa so nam bile pohodne palice zato celo v napoto. Po zadnjem takem vzponu za nekaj trenutkov celo nismo vedeli, kako nadaljevati, a se je hitro izkazalo, da je boljša izbira od vzpona po drči v breg prečenje brega v desno. Kmalu po tej odločitvi smo dosegli markirano pot na planino, ki nas je popeljala nazaj v levo proti jezeru.
Od tod naprej z orientacijo ni bilo nobenih težav več, je pa bila hoja po markirani poti manj prijetna, vsaj dokler nismo dosegli vrha. Po nedolgem sprehodu po ravnini smo dosegli planinski dom, mimo njega pa po nekaj minutah tudi razgledno točko, s katere smo lahko spremljali, kako se razkrajajo še zadnje meglice nad jezerom. Po obilnem obroku v planinskem domu smo se med vračanjem zaradi lepega razgleda ustavili še na vzletni točki za jadralne padalce pri spomeniku, le nekaj metrov od markirane poti, preden se je ta začela zares spuščati. Spust v dolino smo nato ves čas nadaljevali po markirani poti do ceste za Voje in po njej nazaj do mesta, kjer smo jo med vzponom prvič prečkali, od tam pa smo se le še spustili na parkirišče.
Cilj našega prvega oktobrskega izleta je bil Pravljični travnik (Märchenwiese), na nekaterih slovenskih zemljevidih poimenovan tudi Mlaka, ki se nahaja pod strmo severno steno Vrtače. Gre za zatrep zimsko športno zanimive doline Poden (Bodental), ki je tudi naravni rezervat. Iz Slovenije se tja odpravimo čez Ljubelj, nato pa pred avstrijskim Podljubeljem (Unterloibl) zavijemo levo v dolino, na kar nas opozori tudi kažipot takoj za dvema 180° ovinkoma. Od tod naprej glavne ceste ne zapuščamo več.
Avto smo pustili pod smučiščem pri gostišču Sereinig, kjer se tudi začne dobro markirana pot, kateri smo sledili vse do našega cilja. Čeprav nas pot sprva vodi čez travnik pod smučiščem, hitro ponovno zavije na asfaltirano cesto, ki vodi naprej v dolino, in ji sledi vse do konca. Posebne pozornosti na tem delu poti si zasluži Jezerce (Meerauge), na katerega nas opozori kažipot, ki nas usmerja desno s ceste. Po lepo urejeni lesenih mostičkih pridemo do in okrog simpatičnega majhnega jezerca s čudovito turkizno vodo. Odboji jesenskih barv okolice so v njem pričarali prav čudovit kolaž barv.
Po ogledu Jezerca smo nadaljevali pot naprej v dolino. Kmalu smo prišli do konca asfaltirane ceste, kjer se bolj vztrajnim avtomobilistom ponudi zadnja priložnost za parkiranje svojega jeklenega konjička, kar je smiselno predvsem, če si izberete kak zahtevnejši cilj, npr. Celovško kočo. Preostanek poti nas med smrekami vodi po gozdni cesti, ki pa je zaprta za promet. Pripelje nas praktično povsem pod 1000 m visoko skoraj navpično severno steno Vrtače. Tudi zavoljo te praktično povsem raven travnik res izgleda pravljično. Mi smo se na njem zadrževali ravno, ko so prvi sončni žarki začeli sušiti roso, ki je osledična tvorila prav številne skrivnostne meglice. Ko smo se naužili naravnih lepot, smo se po isti poti vrnili vse do izhodišča.
Slap Fratarica se skriva v gozdu, nedaleč od Loga pod Mangartom. Do njega smo se konec septembra odpravili s parkirišča v Logu, na desni strani ceste pred mostom čez Predelico v smeri proti Predelu. Slap se nahaja na drugi strani Koritnice, ki jo je potrebno prečkati prek kamnov v potoku, saj mostu čeznjo ni. Mi smo se za prečkanje odločili pri sotočju s Predelico, nato pa smo po travniku pod pobočjem nadaljevali proti desni, dokler nismo prišli do dobro vidne pešpoti, ki je mestoma tudi označena in usmerja proti Fratarici. Kmalu na desni strani že lahko opazimo prve tolmune na potoku Fratarica, ki so ravno tako vredni ogleda. Po krajšem vzponu se pot razcepi. Markacija nas usmeri desno ob potoku, nekoliko bolj položna pot pa zavija levo na travnato pobočje.
Izbrali smo levo varianto, tako da smo si s travnika lahko z vrha ogledali tudi celoten Log pod Mangartom. Od tod smo se vrnili nazaj proti Fratarici, a se nismo hoteli spustiti vse do razcepa poti, ampak smo kar na isti višini prečkali gozd, dokler nismo ponovno dosegli dobro vidne markirane poti, po kateri smo se nato povzpeli vse do slapu. Za spust prav do slapu po nemarkirani pešpoti se nismo odločili, saj se nam je že malo mudilo, tako da se bomo najbrž vrnili ob drugi priložnosti. Upamo, da bodo do takrat pospravljeni tudi ostanki sveže podrtih dreves, prek katerih smo se morali spustiti po markirani poti proti izhodišču, in sicer v delu, ki smo ga med vzponom izpustili, ker smo enostavno prečili pobočje skozi gozd. Markirana pot nas je vodila vse do Koritnice, ki smo jo med vračanjem zato prečkali na drugem, primernejšem mestu, prav pri koncu travnika na njenem levem bregu, kjer do nje na obeh bregovih vodi tudi pot.
Volovja reber je postala znana širši javnosti šele, ko so se začele polemike okrog postavitve vetrne elektrarne na tem območju. Ker postane na prostranih travnatih področjih poleti preveč vroče, smo si ta izlet prihranili za hladnejši vikend v drugi polovici septembra, da bi se na jesenskem soncu prijetno pogreli. Izbira žal ni bila najboljša, saj se je sonce sramežljivo skrivalo za oblaki, občasno pa je padlo celo nekaj kapelj dežja. Za povrh pa nas je na izpostavljenih pobočjih pošteno prepihal tudi veter. A oblečeni smo bili primerno in prijetnega pohajkovanja nam ni skazilo niti vreme.
Avto smo pustili pri Trnovski bajti. Za tiste, ki področja ne poznate, kot ga nismo mi, naj povem, da se proti njej odpravimo po cesti iz Ilirske Bistrice proti Sviščakom. Na ostrem desnem ovinku z velikim kažipotom na zunanji strani s te ceste zavijemo levo in nadaljujemo po ne najbolj utrjeni makadamski cesti do velikega razpotja z dovolj prostornim parkiriščem na levi strani. Na drugi strani ceste vidimo Trnovsko bajto.
Z izhodišča smo se po makadamski cesti vrnili do mesta, kjer se je v desno odcepil kolovoz, po katerem smo med rahlim spustom prečili pobočje. Sledili smo mu vse do mesta, kjer se je ponovno v desno odcepil nov kolovoz, ta že skoraj povsem preraščen s travo in zato težje opazen. Po njem smo se skozi grmičevje in gozd začeli postopoma vzpenjati, vse dokler pred sabo nismo zagledali velikega kamnitega balvana. Obšli smo ga po levi strani in se od zadaj na kratko tudi povzpeli nanj, a smo se hitro spustili nazaj v njegovo zavetje, saj je bilo zavoljo vetra na vrhu težko celo loviti ravnotežje.
Po kratkem počitku in krepčilu smo nadaljevali pot še do vrha Velike Milanje, se tam naužili razgleda vse do Kvarnerskega zaliva, kljub oblačnemu vremenu, in se nato odpravili proti izhodišču, a ne po isti poti, temveč za balvanom proti vzhodu, kjer smo pod sabo videli makadamsko cesto, ki je vodila naprej od našega parkirišča. Ob poti do nje smo v hribu na desni raziskali še zapuščene podzemne rove, na stropu katerih so že začenjali nastajati kapniki. Njihove namembnosti nismo uspeli razkriti, morda tudi zato, ker smo bili brez svetilke in smo tako lahko vstopili le toliko, kolikor je zadoščala dnevna svetloba, ki je vstopala skozi vhod. Nedaleč za temi rovi smo se prek travnika le še spustili na prej omenjeno cesto in se po njej hitro vrnili do izhodišča.
Pot pod Malim vrhom med dolino Blatnice in dolino Drage pri Begunjah je kot nalašč za krajši razgiban sprehod skozi gozd, ki razveseli z nekaj lepimi razgledi in zanimivostmi ob poti. Mi smo avto pustili na začetku doline Blatnice, na parkirišču pri smučišču Krpin. Peš smo se odpravili po cesti naprej v dolino, vse do ne najbolj opaznega kažipota, ki nas je proti Dragi usmeril desno v breg.
Po nas vodi tik nad gradom. Najprimernejši pristop za ogled je ob desni strani gradu navzdol po poti,ki nas pripelje prav do vhoda. Bolj avanturistični pa lahko vanj vstopite tudi na levi strani na vrhu in se z nekaj previdnosti skozenj spustite vse do njegovega dvorišča. Mimo gradu po vrhu pot vodi še naprej v dolino Drage, vendar smo se mi odločili že vrniti, saj so nas priganjale še druge obveznosti. Pa ob drugi priložnosti.
V soboto smo se izpred Hotela Jelka na Goreljku odpravili na Javorov vrh. Avto smo pustili kar pred Hotelom Jelka, do katerega smo se pripeljali mimo vsem poznanega Šport hotela. S parkirišča smo se odpravili mimo Hotela Jelka po kolovozni poti, ki se je od prve jase nadaljevala kot ozka pešpot strmo v klanec, mimo ostankov, ki so še najbolj spominjali na bivšo smučarsko skakalnico.
Na ravnini, ki smo jo dosegli, smo se nato držali desno, da se ne bi ponovno spustili v dolino. Tako smo ves čas hodili po robu grebena nad planjavo, na zemljevidih označeno kot Na mlakah. Postopoma smo se začeli spuščati in prispeli na gozdno cesto, ki je vodila levo, pravokotno na našo trenutno smer in proti Javorovemu vrhu. Ubrali smo jo po njej, a se je izkazalo, da odločitev ni bila najboljša, saj nas je pripeljala pod strmo severovzhodno pobočje, v katerega smo se poskusili povzpeti, a smo kmalu obupali in se vrnili ter zaokrožili okrog vrha na njegovo vzhodno stran, ki je bila sicer še vedno strma, a je vsaj omogočala vzpon na vrh.
Vreme se je sicer do takrat na žalost že precej pokvarilo, tako da zaradi oblakov in meglic ravno nismo mogli v celoti uživati v razgledu, ki naj bi se nam ponudil. Na vrhu je celo začelo že rahlo deževati, a k sreči je ostalo pri tem, tako da nas ni namočilo. Z vrha smo se spustili po markirani poti proti jugovzhodu do makadamske ceste in se po njej v levo začeli vračati proti izhodišču. Sledili smo ji vse do križišča pri planini Jelje, kjer smo se odločili slediti gozdni poti, ki je vodila še najbolj v naši smeri. Zaobšli smo še močvirno jaso in se nato po strmem pobočju spustili na pašnik in iztek smučišča pod našim parkiriščem, na katerega smo se vrnili po asfaltirani cesti iz Goreljka.
